Murva

O, ta moja sukenska polja. Hodim. Murva. Ena. Dve. Tri in še več. Postavljene tam ob beli cesti, kot naključni oglaševalec časa. Mogočnost nekega drugega sveta. Največkrat zapuščene, a tako upete v prostor. Večne v svoji grobosti, nežnosti. Nesimetriji popolnosti.

 Tam sredi polj, ki pogledujejo proti goriškemu gradu. Z glavo v levo, že vidim kapelo in Burbonov dom. Od tam je burbonka, galtrož(vrtnica) doma. V hoji s pogledom na desno, pogled na kostnico Oslavje v spominu na padle prve svetovne vojne. Hodim. S pogledom mi sledi konj. Tam v ogradi, osamljen v svoji veličini. Kličem Bobota, mojega psa, ki lovi srake v že naprej izgubljeni igri. Se ni še sprijaznil, da je premagan. Smejejo se mu tam iz oreha, kakor stražarji polj. Mimo sukenskega reguta(goriškega radiča) njiv, ki ni še pobran. Pogled proti zasneženim Golakom, Kuclju in Čavnu. Olke mi zatirajo pogled proti Nanosu. Če bi se mi dalo, bi se povspela na Sabotin. Od tam bi lovila čudovite vedute na Alpe. Na drugo stran pogled lovi morje tja do Savudrije, čistega neba. Cirje, ki mi kaže mejo krasa.

Kako v lepih krajih živim. Vse imam na dosegu ure. Hodim. Trte v vrsti, kakor hiše v Trsti hodijo mimo mene. Na koncu, murva.

Murva, njeni listi hrana sviloprejk. Niso slučajno tukaj, na naših poljih. V sprehodu, spomin na preteklost. Murva, sviloprejstvo. Zaslužek. Kruh.

Rekli so jim tudi kavalirji. Ne vem  točno zakaj. Ena verzija je, pokončna drža sviloprejke-vitez-cavalier. Ne vem. Mogoče.

Je imela pri sajenju murv  prste vmes Marija Terezija. Spodbujala je zaščito evropske svile in kmetu dostojno življenje. Ni bilo lahko delo kmeta, ki je odločil za to.  Je bil to del zaslužka, ki je prišel vedno prav. Delovne sile je bilo takrat dovolj. Otrok, ki so sveže, zdrave liste pobirali. Sviloprejka je razvajenka. Višek sviloprejstva pri nas, je bil v 18. stoletju. Na našem  goriškem koncu so bile štiri predilnice, kjer so sviloprejo odkupovali.  Kmetje so jo prodajali tudi na tržnicah. Sukenci(Solkanci) v Gorici. Lepi časi zanjo.

Proti koncu stoletja je začelo intenzivno vinogradništvo in sadjarstvo. Lažja pot. Ugodne cene vina in sadja. Občutlivo  sviloprejko so napadale bolezni. Počasi se je umikala iz trga. Vojne so naredile svoj del propada. Po vojni so tovarne potrbovale delovno silo. Kmetov je ostalo malo. Kdo bi skrbel za sviloprejko. Sviloprejka si ni opomogla.

Za njo so ostale murve. Spomin nekega drugega časa. Hodim. Mimo murve, ki ji je veter pobral vse liste. Kolikokrat že? Kolikokrat bom hodila mimo njih in se spraševala o usodi?