Napisala: Biča
Osmi februar.
Naš kulturni praznik. Kaj bom? Bomo počeli? Kam bom šla?
Ponavadi grem na Bevkov trg. Berejo poezijo.
Letos bi spremembo. Sem fraj. Bi šla na Matajur. Ustavila pri Luiži pod njim. Poslušala dialekt Benečije.
Cel teden prej gledam vreme. Sonce. Super. Kaj? Minus štirinajst. Ok. Gremo. Ne gremo. Mraz. Se dilamo. Miran, Lilijana Golob in jaz. Mogoče se priključi še kdo. Do zadnjega. Vmes sporočilo, da se dobimo dan prej Sestre Svetega Martina pri Enoteca Mama Angela . Se moremo zmeniti za krvodajalsko akcijo, ki jo orgiziramo že deset let. Kako izvesti. Vem, da bom tam popila vsaj kakšen kozarec hišne penine. Vem, da me leden in poln snega Matajur ne bo prenesel. Ali jaz njega. Mi narava pomaga. Napovejo burjo. Ona zmaga. Ne gremo. Kaj pa zdaj? Tradicija. Na Bevkovem trgu točno opoldne poezija. Igralci SNG Nova Gorica berejo Prešerna.
Grem peš z Bobotom(moj pes). Oblečem cunje, gojzarje za čez sukenska polja, Burbonov, mimo potoka Koren, tam po Delpinovi. Odprava za pohodič. Fajn je, da po tej poti Bobota skoraj ni treba zavezati. Hodiva. Kliče Viki. Lahko vzamem psa? Gremo na Okno. Kaj čem. Itak mu bo boljše na hribu. Ga pride iskat, tja na železniško. Tam se dobimo. Jaz v mesto. Taka. Scukana. Če bi bil Bobo z mano bi izgledalo drugače . Sama .
Burja in mraz. Kljub temu, tam na Bevku lepo. Dosti ljudi. Takih in drugačnih. Tistih z namenom. Takih, ki so slučajni. Tistih političnih. Presenečena. Po navadi nas je malo. Ena mičkina številka ljudi, ki čutimo, da izkažemo spoštovanje prazniku na tak način. Danes je bilo en kup novinarjev. Televizije. Kamere. Je pristopil tudi GO 2025 Nova Gorica · Gorizia . Več oglaševanja. Si mislim. Govori. Po navadi jih ni. Zato gužvica.
Drugače, brez srememb. Kakor vedno poezija Prešerna, odmeva po trgu. Gledališčniki ga berejo strastno. Jaz poslušam strastno. Na drugi strani vidim mojo klapo. Po končanem, gremo še na eno kafe. Se zmenimo, da se ob treh dobimo v Šempetru na razstavi galerije Zagon. David Verlic organizira.
Šibam peš domov po vseh bližnjicah. Burja me premika tam med bloki v Solkan. Ni dosti časa. Se umijem. Preoblečem. V črno. Praznično. Skočim v Suzukič in sem tam. Par minut prej. Se naberemo lepa številkica.
Fotografije v izložbi. Poezija, ki bere sliko. Tudi solze, ki pokrivajo zgodbo pesmi. Življenja.
Koliko energije in srčnosti. Zaključek je en kozarček Mirta. Debata ne pokriva samo kulture. Debata je glasna in še bolj…. in …..gremo domov.
Zdaj sem doma. Na kavču, zavita v plahto. Gledam ponovitev proslave ob kulturnem prazniku. Me ni prav prepričala.
Biča