Na luno in nazaj – To the Moon and Back

Ples kot zgodba.

Nedelja.

Premiera.

Sem prehlajena.

Brez glasu.

Me ne ustavi.

Ne zamudim predstave.

Z Niko pritečeva zadnji moment. Luči so že ugasnjene. Na odru nepremični plesalci. Glasba se začne. Lom obleke v premiku ritma. Sivina. Brezmejnost. Pustost. Propad.

Že vem. Celo predstavo bom z odprtimi usti vzdiha, spremljala plesno predstavo.

Lom obleke. Odkrivanje novega. Iskanje novega. Kosi kamnin. Raziskovanje. Bujenje, ki pada iz njih v ritmu in prahu, ki se širi okoli njih in po dvorani. Soji žarometov naredijo prostor mističen.  Iskanje življenja v drugih svetovih.

Ritem. Glasba. Ubranost. Povezanost. Skladje dovršenosti. Telo. Napetost vsake mišice. Izražanje izpovedi z vsakim delom telesa. Mimika obraza. Hrbet. Ukrivljen podplat. Glas v glasnem izdihu.Utrip telesa, srca. Neizmirna gibčnost in lahkotnost, ki lahko pride samo z garanjem in ljubeznijo posvečanja nečemu, kar ljubiš. Obožuješ. V ples izbran ansambel sveta. Nastja Bremec Rynia  in Michel par povezovanja. Srčnosti. Hvaležnosti. Zanimanje za novo. Prestapanje meja. Vključevanje najboljših. Plesalci, koreografi, učitelji plesa … Slovenija. Italija. Francija. Amerika. Japonska. Svet v malem. V Novi Gorici. Se zavedamo kaj imamo? Znamo cenit?

Razumemo veličino projektov?

Predstava  treh delov. Pavze v dokumentarcu pripovedi nastanka ansambla. Razčlenitev  predstave. Predstavitev vseh, ki sodelujejo na tak ali drugačen način. Nista površna. Nastja in Michal. Nihče ni pozabljen.

Vsak del v svojem efektu luči, izbrane glasbe, obleke.

Popolnosti.

Konec. Aplavz, ki dela hrup dvorani. Lep hrup, ki ga ni konca. Nasmejani obrazi plesalcev. Predkloni veselja.

Zaključek je v avli. Čakamo nastopajoče. Bučen aplavz ob prihodu. Šopki zahval v roke nastopajočih. Klepet namenjen komentarju predstave. Plesalci žarijo. Mi jih občudujemo. V mislih se že pripravljajo na jutrišnji nastop.